Tudi vse pogrebne ceremonije, ki se od pradavnine do danes skorajda niso spremenile, pravzaprav demonstrirajo dvom o dokončnem koncu. Naša telesna pojava se sicer prej ali slej izrabi, a naš duhovni jaz naj bi jo na neki skrivnosten način vendarle preživel. Prah si in v prah se povrneš, le duh je ločen od telesa in kljub njegovi smrti večen. Ni sicer jasno, kako naj bi ta nesnovni duh užival mesene radosti ali trpel peklenske muke, kakršne mnoga verstva napovedujejo na drugem svetu, vendar se pri vprašanjih večnega bivanja v maliciozne podrobnosti pač ni vredno spuščati. Telo je malovredna, začasna posoda našega pravega duha. Povsem vseeno je, kaj storimo z njim, potem ko se duša poslovi. Lahko ga zakopljemo, balzamiramo, mumificiramo ali pa sežgemo in raztrosimo na vse štiri strani, duh pokojnega zares biva nekje v vesoljnem etru in potrebuje svojo fizično podobo le za komuniciranje s svetom, morda tudi s samim seboj. Telo je le hardware, ki je samo nevredna škatla, ko ga ugasnemo, vse, kar je vrednega, je v našem edinstvenem, neponovljivem softwaru – duši. Ali res?