Predmet gnusa je organsko, mehko, tekoče, razpadajoče. Darwin opisuje, kako se mu je na Ognjeni zemlji nekoč med obedom približal domačin in se z gnusom dotaknil njegovega hladnega konzerviranega mesa, medtem ko je njega seveda spreletel gnus zaradi dotika tega prsta »golega divjaka, četudi njegove roke niso bile videti umazane«. Oba sta torej, ne glede na kulturne razlike, občutila gnus, ta groza pred okužbo, simbolno ali realno, je stara kot svet, njeno premagovanje pa v določenih primerih – paradoksalno – prinaša očiščenje: človeški iztrebki so dolgo veljali za koristno gnojilo (pri nas še vedno praznijo greznice na travnike), v krščanstvu pa je seglo tudi do nepojmljivih ekstremov: sveta Katarina je v 14. stoletju svoj gnus ob gnojni rani bolnice presegla tako, da je izpila gnoj, Jezus pa jo je v sanjah nagradil, ker je s tem »pokazala svoj prezir do mesene naslade in popolnoma obrzdala lastno naravo, približal njena usta svoji rani in ji dal piti, kolikor si je poželela«. Toliko o tem, zakaj mi ta vera včasih vzbuja rahle pomisleke.