Naravoslovnenaravoslovje predstave, po katerih sta kri in mlekomleko enotna tekočina, je krščanstvo prevzelo že zgodaj. Sveti Klement AleksandrijskiKlement Aleksandrijski , ki je umrl okoli leta 220, je zapisal: “Ko po otrokovem rojstvurojstvo prerežejo žilo, po kateri je (telo) zarodekzarodek oskrbovalo s krvjokri , s tem zavrejo pretok krvikri , ki je prisiljena, da teče v prsi. Ko se tu začne nabirati, se prsi napnejo in kri se spreminja v mleko, prav tako kot se na okuženi ranirane spreminja v gnoj. Potem je kri bodisi izgnana iz žil v naravne prsne pore, ki so zaradi nosečnosti razširjene, ali pa, pomešana z zrakom, ki ga vsrkava iz bližnjih pljuč, postaja bela, ker je zavrnjena. Čeprav ostaja v svoji substanci kri, se spreminja v nekaj drugega, podobno kakor razpenjena pena morja, ki 'bruha peno' (Iliada, 4, 426), kadar je pomešana z zrakom, kot nam o tem pripovedujejo pesniki. Ne glede na to, katera razlaga je pravilna, mleko obdrži svojo osnovno sestavino krvikri ... Zato je več kot jasno, da je Kristusova kri – mleko.” Steinberg, The Sexuality of Christ, 19962, 379. Tako razumevanje temelji na preprostem sklepanju o delovanju človeškega telesa in na dognanjih prvih opazovalcev in opisovalcev narave in živih bitij v njej. Tako je verjetno že v najzgodnejših civilizacijah prevladalo prepričanje, da so vsi telesni sokovi povezani, saj so jih ljudje pojmovali kot med seboj nadomestljive in zamenljive različice ene in iste osnovne tekočine z mnogoterimi lastnostmi -- krvikri . Naši predniki so verjeli, da najvišja boginja mati vse oskrbuje z mlekommleko življenja, in da ji tega ne zmanjka, mora použiti dovolj krvikri . Zato so ji žrtvovali kri, največkrat bikovo, saj je ta žival v antropomorfizirani podobi njen najustreznejši moški partner. Elder, The Body, 1996, 314. Predstave o spreminjanju krvikri v mleko je najbrž spodbudilo predvsem najbolj preprosto opažanje, da ženski med nosečnostjo preneha menstrualna krvavitev in da se ji po porodu prsi napolnijo z mlekommleko . Prvi zapis o tem pojavu so prispevali že predsokratiki. Ohranjen je fragment EmpedoklovegaEmpedokel pisanja iz 5. stoletja pr. n. št.: “Desetega dne osmega meseca se kri spremeni v belobela mleko.” Pozneje je AristotelAristotelDe generatione animalium v spisu O nastanku živali natančneje razložil, kaj se po njegovih ugotovitvah dogaja v človeškem telesu, in tako postavil trditev, ki je obveljala še dolgo v novoveški čas: “Medtem ko ženske dojijo otroke, menstruacijamenstruacija izostane in tedaj ne zanosijo. Če pa zanosijo, se mleko presuši. To pa zato, ker je sestava mlekamleko ista, kot je sestava menstrualnemenstruacija krvikri . Narava ne more biti tako produktivna, da bi telo oskrbela (z obema tekočinama) naenkrat. Če pride do enega izločanja, mora drugo presahniti.” Ta opažanja o transformaciji telesnih tekočin med nosečnostjo najdemo tudi v njegovih drugih delih, kjer pa so iste spremembe opisane še drugače. Med nosečnostjo, ko kri ne odteka, nastane iz njenega večjega dela zarodek, ki nato v zavetišču maternicematernica potrebuje najprimernejšo hrano za rast in razvoj, in to dobi prav z ostankom menstrualnemenstruacija krvikri . Takoj ko se dojenček rodi, mora dobivati isto hrano, zato se kri iz maternicematernica pretoči v dojkeprsi , iz teh pa jo otrok sesa kot mleko. Telesne tekočine nastajajo iz ostankov hrane, ki se tako v ženskem kot v moškem telesu spreminjajo v kri. Ženska ima zaradi svojega značaja in narave v telesu manj toplote od moškega, v določenih letih pa uživa preveč hrane, zato odvečno kri izloča. Med nosečnostjo pa še tisto malo toplote, ki je premore, porabi za to, da menstrualnomenstruacija kri spreminja v mleko. Moški pa so bolj topli in imajo zato manj preostanka krvikri , tako da pri njih, razen v zelo majhnih količinah v puberteti, ne nastaja mleko. Hééritier--Augéé, 'Le sperme et le sang', 1985; Belmont, ‘L’enfant et le fromage’, 1988; Laqueur, Making Sex, 1990, 28--44.