V čem je paradoks Hiše duhov? Da se emfatično naslavlja na sodobno žensko, posuta pa je izključno z ženskami, pri katerih je malo verjetno, da menstrualno kri okušajo z isto ravnodušnostjo kot kri, ki jim brizgne iz ranjenega prstanca. To, da so ženske, tiste emancipirane, razsvetljene, polemične, feministične kakopak, l. 1968 v Atlantic Cityju na grmadi protestno in povsem javno zažgale modrce, se tu ne kvalificira niti v epilog, še huje - pogoj za osvoboditev ženske je vpeljava totalitarne diktature (pardon?). Hiša duhov je saga o ženskah, ki do svojih modrcev nimajo nobene distance. A drži, sama reč - nemško/dansko/portugalska koprodukcija - je vsaj na daleč osupljiva, tako rekoč hipnotična, že če ošvrknete le zvezdniški aparat: Meryl Streep, Glenn Close, Winona Ryder, Jeremy Irons in Antonio Banderas, za dobro mero pa še Maria Conchita Alonso in trije evropski eks-zvezdniki, Jan Niklas, Armin Mueller-Stahl in Vanessa Redgrave. Točno, Hiša duhov, nostalgična rekonstrukcija uničenja fevdalnega načina življenja, samo sebe jemlje tako smrtno resno, tako povsem brez distance, da nobene vloge ne pusti prazne, še celo mlado Meryl Streep igra njena hči, Jane Gray: povsem očiten primer filma, ki je preveč ponosen na to, kar počne. Ni čudno, boste rekli, saj ga je posnel Bille August, danski režiser, ki ga je Cannes do sedaj že dvakrat ovenčal z Zlato palmo (Pelle zmagovalec, Najboljši nameni). Prav, že prav, samo ne zajemite še sape: Hiša duhov je ekranizacija istoimenskega internacionalnega bestsellerja Isabel Allende. In tu tiči tič: roman Isabel Allende je namreč manj potomec latino-ameriškega "magičnega" realizma, bolj pa učenec družinskih dinastoidnih sag, kakršne so v sedemdesetih pisale petkrajcarske Susan Howatch (Cashelmara, 1974), Colleen McCullough (Pesem ptic trnovk, 1977) in predvsem Diane Pearson, ki je v svoji sagi Csardas (1975) madžarsko družino zazibala od poznega devetnajstega stoletja do "totalitarnega komunističnega režima". Heh, kot zdaj Allendejeva in August: čilsko družino Trueba, ki ji poveljuje Jeremy Irons, namreč turbulentno zazibljeta od fevdalnih dvajsetih do totalitarne diktature sedemdesetih (1928-1973). Irons se v pol stoletja iz zlatokopa prelevi v desničarskega patriarha in senatorja, divje posili proletarko, ki mu rodi nezakonskega, povsem nepriznanega sina, oženi in klofne petično belle Meryl Streep, čudaško Trnuljčico, ki telepatsko - uh, kot Carrie - premika predmete in ljudi, dobi hčerko, Winono Ryder, ki se proti njegovi volji speča s proletarskim žrebcem, Antoniom Banderasom, in ki se osvobodi šele s prihodom vojaške hunte, totalitarne diktature, kruto upokoji svojo lezbično sestro, še vedno devico, Glenn Close, na koncu, ko v Čilu oblast prevzame vojaška hunta, zdrava moška družba potemtakem, pa spozna, da so v njegovem življenju štele le ženske - žena, hči in cipa, Maria Conchita Alonso, ki njegovi vnukinji vrne mater. Kaj je Irons? Eh, nič drugega kot animalični, brutalni, sadistični macho s pošastnimi seksualnimi apetiti. In kaj je Meryl? Oh, le sužnja Isaura, predana viktimizaciji ("Nič ne počne iz zlobe, le preveč energije ima"), mazohistična in pasivna, vržena ob historično kuliso, erotično sfantazirana, toda uklenjena ženska, ki ne loči med trpljenjem in telepatsko kreativostjo in ki ji na koncu ne preostane drugega, kot da obnemi. Zaradi takih reči so ženske historične sage vedno bolj kot fikcijam podobne opravljanju. Vsekakor, dodajte še panoramsko strukturo, epske trenutke, družino kot izvir nacionalne identitete, anti-pastoralno držo in seks kot tragedijo, pa dobite tipično žensko histerično sago o "sladkih in divjih". Ironija je kakopak v tem, da August ta ženski pulp fiction jemlje in snema kot veliko literaturo. Brez distance. In da tudi igralci tipa Irons, Meryl Streep, Glenn Close, Vanessa Redgrave ipd. potem te stavke izrekajo brez distance, kot nekoč tragedi. Okej, v resnici manjka le distanca: dodajte le ščepec distance, pa dobite ... uh, Rocky Horror Picture Show.