Sedem prostorov ločuje sedem »zastav« - avtoričinih osebnih tkanin, zlasti rjuh. Med odstiranjem »sedmih tančic« odkrivamo prostore pravljičnih imen (Sneguljčica, Rdeča kapica, Sveta noč, Dalida, Black Magic Woman, Bolero), ki jih poleg glasbe naseljujejo za določeno avtoričino obdobje pomenljivi predmeti - večinoma njena oblačila, ki v odsotnosti telesnosti z minljivostjo puščajo vtis trpke melanholije. Za zadnjo, sedmo tkanino na steni visita »zastavi« iz avtoričine bližnje preteklosti - z menstrualno krvjo in s spermo popackani rjuhi, s pripetimi kondomi in zlatimi konfeti. Poreklo razstavljenih rjuh sta avtoričina dejanska koitusa, s čimer Milena Kosec zastavlja vprašanje, kaj ženski po petdesetem letu, ko preide obdobje, ko se lahko odloča med seksualno reprodukcijo in užitkom, ostane v seksu. S čim je torej mogoče zapolniti seksualni akt, zlasti po boleči izkušnji avtorice, ki je pred desetletji izgubila oba otroka, v ljubezen kot fantazmatsko polnilo pa očitno ne verjame (več)? Kaj je tisto, kar ostane po seksu in je več kot osebni spomin? Odgovor, ki ga s popacanimi rjuhami ponuja Milena Kosec, je javni fetiš - utelešenje Najsvetejšega, kot avtorica imenuje ta zadnji prostor dveh rjuh.