Zelo pomembno je tudi, da doji otroke; s tem se med njo in otrokom ustvari zelo tesna in posebna vez. S tem ko daje otroku proizvod lastnega telesa, ki je bistveno za njegovo prehrano in rast, ima končno možnost srečno pretrgati začarani krog, ki se je v njej začel, ko je bila dojenček in je začela napadati materino dojko kot prvi objekt svojih destruktivnih vzgibov, in je vseboval fantazije o tem, da bi uničila dojko, tako da bi jo zgrizla na kosce in jo umazala, zastrupila in ožgala z iztrebki. V svojem nezavednem ima dejstvo, da hrani otroka in mu daje hranljivo mleko, za dokaz, da se njene zgodnje sadistične fantazije niso uresničile oziroma da je uspešno obnovila objekte teh fantazij. Za dokaz realnosti vzame tudi to, da njen urin, ki ga enači z mlekom, ni škodljiv; po drugi strani pa na svojo menstrualno kri pogosto gleda kot na dokaz realnosti, da so njen urin in drugi iztrebki nevarne snovi. Poleg tega dejstvo, da ji ne zmanjka mleka, ne zavrne le strahu, ki ga vzbujajo njene sadistične fantazije, da je njena dojka uničena, temveč jo prepriča, da njeni iztrebki niso škodljivi za njeno lastno telo. Potemtakem vidi, da orožje, ki ga je uporabljala, ko je v svoji domišljiji napadala materino dojko, ni povzročilo nobene škode.