“Tuutuu,” je svečano rekla Sunny in bratec ter sestrici so drug drugega čemerno pogledali. Čakanje je ena izmed življenjskih nadlog. Dovolj težko je čakati že na čokoladno torto, ko na tvojem krožniku še vedno leži prežgana pečenka. Strašno težko je čakati na noč čarovnic, ko je pred tabo še ves dolgočasni september. Čakati na posvojenega strica, da se vrne domov, ko je na nadstropju v hiši lakomen in nasilen človek, pa je eno izmed najtežjih čakanj, ki so jih Baudelairovi kdaj koli izkusili. Da ne bi mislili na to, so skušali nadaljevati s svojim delom, vendar so bili preveč zaskrbljeni, da bi lahko kar koli naredili. Violeta je poskušala pritrditi vratca s tečaji na eno izmed pasti, njene misli pa so se lahko osredotočile le na kepo skrbi v njenem želodcu. Klaus je poskušal prebrati nekaj o tem, kako se zaščititi pred trnovimi perujskimi rastlinami, vendar so mu misli na Stefana meglile um. Sunny pa je poskušala pregrizniti vrv, toda med zobmi se ji je pretakal hladen mraz strahu, zato je kaj kmalu odnehala. Celo z Neznansko smrtonosnim gadom se ji ni ljubilo igrati. In tako so Baudelairovi preostanek popoldneva preživeli tako, da so v tišini sedeli v Sobi plazilcev, gledali skozi okno, čakajoč na džip Strica Montyja, in prisluhnili občasnemu hrupu, ki je prihajal od zgoraj. Niti pomisliti niso hoteli na to, kaj vse bi lahko Stefano jemal iz svojega kovčka.