Zgodba ima svoje korenine že v davnem letu 1526, ko je skupina Mongolov čez Afganistan na svojih urnih žrebcih v diru prijahala v Indijo in pod vodstvom Baburja v naskoku zavzela prestolnico, ki je bila takrat še v Delhiju, ter jo premaknila kakih 200 kilometrov južneje v Agro. Novi gospodarji dežele so tako postali Morguli, močna dinastija, ki je z svojim imperijem vred v dežele S Indije prinesla tudi novo vero, islam. Nič več milijonov bogov, katere poznajo hindujci, zato pa vsi kompaktno združeni v enem, Alahu. A ni bil samo islam kot vera. Z njo je prišlo še marsikaj drugega. Nova kultura, nov način življenja, nova filozofija, nova umetnost … Mnogo arhitekturnih biserov tedanjega in današnjega časa se nam razkrije iz obdobja morgulskega imperija (Agra fort, Red Fort, Hawa Mahal, Jama Masjid, Jantar Mantar …in …). Leta od herojske vzpostavitve vladavine so tekla, vse dokler ni na svet privekal Baburjev pra-pra vnuk, Šah Jahan. 1628 je prevzel prestol z vso nebeško bogato zakladnico vred. Sprva ni kazalo, da bi bil kot vladar kaj posebnega, a leta so že spet minevala, njegova žena Mumtaz Mahal, ki je bila hkrati njegova svetovalka in glavna podpora, pa je med tem rodila njunega trinajstega otroka in pričela delati na štirinajstem. Takrat se je nad deželo prikradla zla slutnja, temna senca, ki je meglila um vojaškim strategom. Kruti sovražnik morgulskega imperija je silovito potrkal na vrata njegovih niti ne več tako skrajnih meja in Šah je bil prisiljen odpotovati, kaj odpotovati, oddirjati v Behrampur na bojni posvet. Naj gre glava ali samo roka, naj sovražnika napadejo ali naj ga raje podkupijo? No, žena; ona pač ni mogla brez moža in on prav tako ne brez nje zato je odšla z njim na pot. Sredi poti so jo doleteli popadki in le usoda je hotela, da se je porod zakompliciral do takšne mere, da ji je odvzel življenje. Šahu se je paralo srce, upognila so se mu kolena in skrušen je padel na njene hladne prsi. Pravijo, da je v nekaj mesecih popolnoma osivel. Dolgo je žaloval, odklanjal glasbo, bankete, državne praznike in nošenje uniform, dolgo se je boril s samim sabo, a počasi so se tokovi v njegovi glavi le obrnili v drugo smer. Nekaj se je pripravljalo, nekaj kuhalo, nihče pa ni vedel kaj. Nihče ni slutil kaj bo Šah Džahan poklonil svetu v večno občudovanje. Vodenje imperija je prepustil svojim sinovom, prestolnico je zopet prestavil v Delhi, sam pa je globoko segel v mošnjiček in pričel graditi »stavbo«, ki je osupnila svet in podrla vse dotedanje rekorde v gradbeništvu. Celih 22 let (!) je več kot 20 000 delavcev, umetnikov, rezbarjev, arhitektov in obrtnikov kdo ve katerih strok še iz bližnje in daljne okolice (nekateri strokovnjaki so prišli celo iz Evrope) stiskalo svoje ideje v grobnico, ki jo je šah posvetil svoji nesmrtni ljubezni Mumtaz.