risala roke, kot bi pravkar odložila težak tovor. Stavek, ki ga je preračunljivo vrgla med učence, je že dosegel svoj namen. V razredu je zavladala mučna, napeta tišina, bilo je kakor v gledališču, kadar igralci utihnejo, tik preden začnejo gledalci ploskati. Trideset parov oči se je pričakujoče obrnilo k postavici v zadnji klopi. Na svojo veliko jezo je Fatima ugotovila, da ji solze meglijo pogled. Sošolce in razred je videla skozi težko, presojno zaveso. Kakor skozi mlečno steklo tistih mozaikov v banki, na katero sta z bratom včasih tiščala nos. Čutila je svoje roke, kako vlečejo vrvico na oguljeni torbi, potem je zadrdral zvonec in nenadoma so vsi pozabili nanjo. Makarena je spet zaploskala: »Hop, hop, hop, otroci, posluh! Pomagajmo sošolki v stiski! Prosite doma starše, ne, sami bomo uredili to neprijetno zadevo …« Kot bi šlo za čiščenje izbljuvkov. »… vsak bo prispeval po deset tolarjev iz svoje žepnine, dajmo, skopuhi, ostanek bom primaknila sama … ni pravično, da se vaša sošolka ne more udeležiti plesa zato, ker doma nimajo denarja …« Udarec, udarec, udarec. Vsaka beseda je zabolela, kot bi jo prebadali s pletilkami. Šumenje oblačil, zven zadrg, žvenketanje kovancev, popolno ponižanje, zaradi katerega se nikoli več ne bo mogla prikazati v šoli, kaj šele na tistem bedastem plesu. Razredničarka ji je poslala milosten pogled, poln lažnega sočutja, in zmagoslavno odveslala iz razreda.