Ko sem odprl oči, se je svet spet vrnil v svojo normalno lego, vagoni so bili spet samo vagoni in ne obzorje nekega izgubljenega, potopljenega mesta. Tudi če mežikam vanje in se mi megli pogled, ne morejo biti nič drugega kot so. Tudi prav. Prepričan sem, da ni prav, da se človek razneži zaradi fanta, ki ga je obšla hipna misel, trenutna žalost. Navsezadnje je nedaleč od tod moški mojih let z imenom William Cherry pred kratkim obupal nad svojim življenjem. Ulegel se je na tračnice in pustil, da je nekaj večjega in močnejšega od njega odneslo s tega sveta bolečino, ki je nikoli ne bom poznal. Sprašujem pa se, ali se je tudi Williamu Cherryju svet za trenutek zasukal, kot se je pravkar meni. Ali je prej že pozabil, da je svet sposoben česa takega? Mu je vidni svet postal neskončno tuj, tik preden ga je zapustil? Ali pa se svetu ni uspelo zasukati? Je ostal monoton in zvest svojemu priučenemu melanholičnemu pričakovanju vse do konca? So bili vagoni v njem le vagoni, ki se vrstijo ob skoraj neskončnih tračnicah, kolikor daleč je William Cherry lahko videl?