Brž ko je pobuda Društva za teorijo in kulturo hendikepa YHD, ki naj bi zaustavila sprejem zakona o invalidskih organizacijah, prišla v državne mline, se je pokazalo, kako zelo je upravičena. Pokazalo se je, da so državljanke in državljani pred državo sicer enaki da pa do države nimajo enakega dostopa. Mogočna aparatura Sveta invalidskih organizacij Slovenije, ki naj bi ji novi zakon poleg dejanskega zagotovil tudi zakoniti monopol, doslej ni bila sposobna odstraniti ovir, ki državljanke in državljane s težavami pri gibanju ločujejo od njihove države in torej od enakosti pred zakonom. A to je le daljni učinek bolj temeljne segregacije, ki bi jo predloženi zakon dokončno zabetoniral. Bistvo te ureditve je v dveh potezah: da izhaja iz invalidskega statusa posameznic in posameznikov, ne iz njihovega državljanskega statusa; in da status izpeljuje iz medicinske diagnoze. Najprej na podlagi strokovnega medicinskega mnenja izloči posameznice in posameznike iz družbe in jih vzpostavi v posebno skupino “invalidov” potem pa jim, spet na podlagi strokovne presoje, določi, kako naj se “organizirajo” (osebe z isto diagnozo skupaj, vsi pa pod krovno organizacijo). Najprej segregacija, potem pa še omejitev pravice do združevanja. Na podlagi medicinske diagnoze, to je, strokovnega mnenja, ki ne more biti predmet demokratičnega postopka, naj bi predpisovali način (če že ne tudi obseg) uveljavljanja človekovih pravic in državljanskih svobod. Proti temu bi morala protestirati medicinska društva, saj ureditev te vrste zlorablja strokovno kompetenco v politične namene. Brž ko na kaj takega pristanemo, sprožimo logiko, ki jo poznamo: prisilna hospitalizacija, prisilno zdravljenje … omejitev opravilne sposobnosti, odvzem opravilne sposobnosti … žal se konča pri doktorju Mengeleju. Ko prestopimo ta Rubikon, ni več nobene logične, “kulturne”, ideološke ovire, da ta prijem ne bi vse bolj segregiral, segregirane pa vse bolj zatiral.