Z Islamom sva postala prijatelja. Situacija je dobila konture idealnega: bila sem neodvisna, gospodarica kultnega lokala, dobila občasno celo cvenka na roko in imela lepega, tihega ljubimca, s katerim sem delila samotne trenutke življenja. Samo da Islam s časom ni postal nič bolj aktiven. Ležal je tam, roke lepo iztegnjene ob bokih, nepremičen, vzdržljiv kot vitez Arturjeve mize, medtem ko sem jaz trimčkala na vse strani, držeč se njegove ljubavne preproge. Imelo je to seveda svoje prednosti - tedne dolge vežbe so mi okrepile medenično mišičje in Islam kot celota se je koncentriral v organu, tako kot se spodobi. Poskakovala in orala sem po njem, ki ga je pokrivalo Ajde belo krilo, in čutila strujanja, preganjajoče se sape, tisto moč se stekati vame, z opojem vonjav tam zunaj: sivke, fig, cvetov rožmarina. Vohala sem vlažni zrak in ta nori svet, v meni je vrelo od poželenja vzeti vase VSE, se zliti z VSEM in eksplodirati. Skočila sem kot raketa, izstreljena z Islamove rampe, in stekla s prvinskim krikom skozi celo vas, po stopnicah dol in gor, mimo deklic iz Vukovarja, ki so trenirale odbojko, skozi gozdiček ceder v nedotaknjeno planjavo, ki je sprejela moj izpad brez če in ampak. V navalu življenjske histerije sem spodrecala krilo in tekla kot sufražetka, ki si je rešila vročo ritko iz viktorijanskega Brightona... mamma mia, so bile moje noge krepke, nosile so me v dolgih lokih, da so kobilice kar špricale vstran, so divji zajčki skakljaje reševali snežne repke, in koga briga ostra trava ali mreže nadnaravnih pajkov, ki so mi lepile obraz. Kot v letu sem otoku vzela mero, dokler ni okrasto zeleni zastor padel in odkril globoko modri Jadran. Razbrzdano sem začofotala, okušala veter s celim telesom, odbredla do svetilnika, se pustila posušiti soncu, s pogledom na oskubljene otočke, in dolgo prisluškovala nihanju narave.