Res je. Vrsta tkiva ni pomembna, saj je DNK v vseh celicah posameznika enaka. Razlika je le v izolaciji. Pri slini, krvi ali laseh je izolacija DNK zelo preprosta. Vzorce je mogoče analizirati v dveh do treh dneh. Pri kosteh pa je postopek bolj zapleten in dolgotrajen. Čeprav je DNK v kosteh veliko bolj stabilna kot v vseh drugih tkivih, je kljub temu lahko tako razgrajena, da včasih analiza ni mogoča. Skupaj s stopnjo poroznosti kosti drastično pada tudi kvaliteta izolirane DNK. Prav tako tudi ni vseeno, katera kost se vzame za analizo. Najprimernejše so dolge kosti, na primer stegnenica ali nadlahtnica, sledijo medenične kosti in kosti lobanje. Uporabljajo pa se tudi kosti reber, vendar redkeje, saj so na primer pri utopljencih zaradi mikroorganizmov v vodi že preveč načete. Celoten postopek izolacije DNK iz kosti traja približno od 10 do 14 dni. Najprej s površine kosti s skalpelom odstranimo ves biološki material in mikroorganizme. Nato jo zbrusimo z brusilnim papirjem, jo umijemo v vodikovem peroksidu, da se uniči DNK na zunanji površini. Kost ob prisotnosti tekočega dušika s kladivom stremo na centimetrske koščke in jih na koncu s pomočjo možnarja zdrobimo v fin prah. Za vsak košček kosti potrebujemo pol ure, in ker je za analizo treba imeti pet gramov kosti, to pomeni, da mletje kosti za eno samo analizo traja skoraj tri ure. Ko dobimo kost v prahu, ji dodamo posebne reagente, da na koncu lahko izoliramo DNK, primerno za analizo.