Že od nekdaj je logistika zelo pomembna. Ne samo okrepčevalnice z znamenito borovničevo juho in maslenimi kruhki, tudi podatki o vremenu in posledično pravih mažah so pot do zmage. Štart je v dolini Berga pri Salenu, potem sledi 6 km klanca na vrh planote do zaselka Smagan. Zadnjih 30 km je znova na malce nižji nadmorski višini, torej z višjimi temperaturami in drugačno mažo. Prav prvi norveški zmagi se ima Ole Ellefsater (1971) zahvaliti zgrešeni taktiki po vaseh razvrščenih pomočnikov prvega favorita iz More Andresona. Francoz Jean Paul Pierrat je prvič zmagal (1978), ker se ni v Eldrisu ustavil kot ostali, da bi premazal smuči. Zmagal je na glajt, torej le z močnimi rokami. Bil je tudi prvi zmagovalec s škandalom (1982), saj so ga diskvalificirali, ker je menjal smuči. Finec Pauli Siitonen (1973) je zaslovel s poldrsalnim korakom in posledično zaradi revolucije v smučarskem teku - iz poldrsalnega koraka "siitonen" se je razvila drsalna tehnika. A se revolucija z drsalnim korakom na Vasi ni obnesla, ker je udeležba starejših strmo padala, zato je sedaj le v klasični tehniki. Domačin iz More Staffan Larsson je nemara največji heroj. Leta 1994 je po hudi poškodbi desnega kolena treniral celo zimo na invalidskih saneh, za Vaso so mu naredili opornico. Tekel je brez maže, torej "na roke" in zaradi spremenljivega snega vodil kar do 70 kilometra, na koncu je bil peti. Ko je leta 1998 Peter Goransson letel rekordni tek (3,38:57), je prav Larssona premagal le za pet centimetrov. Končno je Larssonu uspelo leto kasneje. Le ob hkratnem prečkanju ciljne črte bratov Orjana in Andersa Blomquista (leta 1988) na Elanovih smučeh so sodniki prvič naredili izjemo in obema prisodili zmago. Leta 1947 se legenda Nils Mora-Nisse Karlsson ni počutil popolnega zmagovalca, zato je kolajno dal na pol. Ko je očka Mora-Nisse še devetič prvi pritekel v Moro, je njegova hčerkica Marianne stekla k mamici: "Očka je že doma".