V predvojnem času je v Novem mestu redko zmanjkalo kruha. Če se ga ni dalo dobiti v eni, je bil na voljo v drugi prodajalni. Skrben in dober mojster je moral dobro vedeti, koliko kruha bo spekel za naslednji dan za stalne stranke in za dnevno prodajo. Ostanek neprodanega svežega kruha je bil vsaki pekarni v izgubo, saj so ga nato prodajali po polovični ceni. Pekovski kruh je bil zelo dober, mnogo bolj okusen kot tisti, ki so ga spekli v parni pekarni. Testo so peki mešali ročno in v lesenih posodah. Za gretje in kurjenje peči so uporabljali drva, v glavnem je šlo za drva metrske dolžine. Uporabljali so bukova drva, ker so se laže cepila, pa tudi pravo toploto so dajala. Pri peki boljšega, predvsem belega kruha, so mojstri uporabljali najboljšo moko, predvsem iz banatskih mlinov. Pecivo so pekli iz maslenega testa in mleka. V vsaki pekarni je bilo vsak dan v prodaji veliko svežega peciva, ki je bilo lepo, okusno in ročno izdelano. Velikrat je bilo še toplo in hrustljivo. Na izbiro so bili kifeljčki, rogljički, makovke, kajzerice, preste, slaniki in seveda žemlje, pa tudi pletene štručke raznih velikosti. Na novomeškem trgu je bila v tistih časih velika ponudba masla, zato ni bilo težav s peko maslenega kruha in peciva. Ker so bile pekarne in trgovine neposredno povezane, so šli vsi pekarski izdelki iz peči takoj v prodajo.