Čaj smo v Evropi pred nekaj stoletji odkrili na vzhodu, kjer ga poznajo in pijejo že tisočletja. V kolonialnem času se je priljubil Angležem, ki so rastlino čajevec iz Kitajske razširili v Indijo ter v Afriko. Z najdaljšo tradicijo pridelovanja čajev se sicer lahko pohvalijo Kitajci, vendar za sam obred pitja čaja velja, da je najbolj izpopolnjen na Japonskem, kjer je v veljavi do potankosti izdelan tradicionalen obrazec pitja čaja, v katerem šteje vse: barva posode, izbrana cvetlica in slika na steni, ureditev vrta v okolici čajnice. Med evropskimi narodi je čaj, kot že rečeno, najgloblje prodrl v angleško tradicijo, kjer skupaj z angleškimi maslenimi kolački zaznamuje peto popoldansko uro. A tudi pri nas – v izrazito srednjeevropski deželi kavarn – je čedalje več specializiranih čajnic, ki nam poleg velike izbire različnih čajev ponujajo tudi okolje, v katerem je skodelica čaja več kot samo topel napitek. Je prostor sprostitve, kjer lahko za trenutek pozabimo na mrzličnost, ki vrvi zunaj, na ulicah.