njen občutek zadovoljstva v drevišnji gledališki predstavi. Kupila bo dve vstopnici za drugi balkon, stopila v neugledno čajnico in podarila vstopnici prvemu paru zanimivih delavskih deklet, s katerima se bo zapletla v lahkoten pogovor. Svoje darilo bi lahko razložila z izgovorom, da sama ne bo mogla uporabiti vstopnic, vendar ne želi, da bi šle v nič, poleg tega pa se ji vstopnic ne ljubi pošiljati nazaj. Po nekoliko daljšem premišljevanju je sklenila, da bi bilo nemara bolje kupiti samo eno vstopnico in jo podariti osamljenemu dekletu, ki bi v tistem hipu uživalo svoj skromni obed; mogoče bi se dekle med predstavo začelo pogovarjati s človekom na sosednjem sedežu in tako storilo prvi korak k dolgotrajnemu novemu prijateljstvu. S tem močnim vzgibom dobre vile je Jocantha stopila v prodajalno vstopnic in kar najskrbneje izbrala sedež v zgornji vrsti balkona za delo z naslovom Rumeni pav, predstavo, ki je zbujala precej razprav in kritik. Nato se je človekoljubno odpravila iskat čajnico; ob približno istem času je Attaba večerni mrak zvabil iz sobe na vrt, kjer je lenobno pohajkoval in zalezoval vrabčke. V kotičku postajne čajnice je Jocantha poiskala prosto mizo in hitro sedla, Podžigalo jo je to, da pri sosednji mizi sedi preprosto mlado dekle, z utrujenimi, ugaslimi očmi, in očitno brez sorodne duše na svetu. Njena oblačila so bila iz cenenega blaga, toda kroj je bil skoraj po zadnji modi, njeni lasje so bili lepi, polt pa bolj slaba. Ravnokar je bila pojedla skromen obrok, ki sta ga sestavljala čaj in masleni kolaček in prav nič se ni razlikovala od tisoč drugih deklet, ki so se tisti trenutek lotile, vstale od ali bile sredi čaja v kateri koli izmed londonskih čajnic. Z gotovostjo bi lahko stavili, da si ni imela priložnosti ogledati Rumenega pava in je bila zato kot nalašč za Jocanthin podvig naključnega človekoljubja.