V Narodni galeriji se nad mizo že ves teden, od jutra do večera, sklanjajo v rdeče odeti tibetanski menihi; iz drobnega obarvanega peska ustvarjajo živo pisano mandalo. Trije so in mladi, četrti, starejši, jim le tuintam priskoči na pomoč. Pomagajo si s posebnimi instrumenti, dolgimi tulci z majhno odprtino na enem koncu in večjo na drugem, v katerega sipajo pesek, ki ob drgnjenju po tulčevih zobcih v enakomernem curku pada na podlago. Mandale - sicer jo uporabljajo pri meditaciji, tokrat pa je nekakšna rdeča nit tedna tibetanske kulture miru, ki ta čas poteka v Ljubljani - je tako iz ure v uro več. Izdelavo mandale, ki jo ima v budizmu vsako božanstvo, in teh je mnogo, so prišli v Ljubljano pobliže predstavit tako imenovani menihi Gjuto, znani tudi po harmoničnem grlenem petju. Prihajajo iz samostana Gjuto (tibetanska beseda za samostan je gompa; gom pomeni meditacija, pa je kraj zanjo), ki je bil prvotno v Tibetu, a so ga potem zaradi kitajske okupacije na novo ustanovili v izgnanstvu v Indiji. Njegova usoda je podobna tistim, ki jo je doživelo »6254 tibetanskih samostanov in svetih krajev«, kot so organizatorji zapisali v predstavitveni brošuri. Danes živi v njem okrog 400 menihov, njihovi štirje predstavniki, ki se te dni mudijo v Ljubljani, pa se tokrat prvič rokujejo z zahodnim svetom. Slednji jim zaradi kršenja človekovih pravic v domovini namenja čedalje več (medijske) pozornosti, prav tako tudi njihovi nameri, da ohranijo izgubljajočo se tradicionalno umetnost, kulturo, rokodelske spretnosti … »V sedanji ogroženosti, ko tibetanski menihi bežijo v izgnanstvo in ustanavljajo samostane v Indiji, ZDA, v Švici, Italiji, na Škotskem itd., je njihova poglavitna naloga prav reševanje dediščine,« menita Matjaž Trontelj in Igor Furlan, člana Društva za podporo Tibetu, ki je bilo v Sloveniji ustanovljeno 1996. Poleg maslenih skulptur, senzibilnih gibov rok, znanih kot mudre, in drugih tantričnih umetnosti je prepoznavnost menihov Gjuto tudi mandala.