Na Ribniško kočo je mogoče priti z več strani. Tista najlepša, najstarejša, priljubljena predvsem pri starejših planincih, je pot iz Ribnice, vasi na jugu osrednjega, severnega dela Pohorja. Do tod se planinci in drugi obiskovalci tega dela hribovja pripeljejo z avtom ali avtobusom, nadaljujejo pa seveda peš. Pot do Ribniške koče, postavljene na 1530 metrih nadmorske višine, vodi deloma po cesti, večji del pa po gozdu. Je markirana in v dveh urah jo opravi srednje utrjen planinec. Koča na Ribniškem vrhu je mogočna, markantna zgradba, do živega ji ne morejo ne viharji ne dolge snežene zime. Odprta je vse leto, razen treh tednov v aprilu in novembru, ko je vedno znova pripravijo na novo letno ali zimsko sezono. Planinec, ki ga pot prinese na Ribniško, bo na koči lepo po planinsko postrežen. Janko Zapečnik s sodelavci, s kuharico Štefko Iršič, Brankom Kremzarjem, ki vse popotnike in druge obiskovalce prijazno postreže, in Roziko Urh, ki poskrbi še za vse drugo, vedno prijazno sprejme. Obiskovalec tam lahko dobi domači pohorski narezek, enolončnico, dnevno kosilo. Ob koncu tedna, ko je obisk največji, obiskovalci lahko dobijo domačega odojka, jagenjčka ali tudi kaj drugega po naročilu, pri čemer je treba dodati, da sta njihova zelenjavna juha z mesom in ričetova juha najbolj priljubljeni. Ker je na Pohorju veliko borovnic, sta na jedilniku velikokrat tudi borovničeva pita ali borovničeve palačinke; dušo si je mogoče privezati tudi z borovničevim žganjem.