Ker se je od vsega začetka govorilo oziroma bolje rečeno špekuliralo, da je prihajajoči nadškof tako rekoč "naš človek", sem potem, ko je že pihnil nekaj zasoljenih, ob neki priložnosti srečal človeka, ki menda veliko velja v političnem ozadju oziroma zakulisju in sem mu provokativno rekel: "Dobro strelja tale 'vaš' nadškof". Pa se je pomenljivo nasmehnil in rekel: "Počasi, Vlado, ni še čas za inventuro". Takrat nisem vedel, na kaj cilja stari maček, a če danes pomislim, je imel prav, kakorkoli je že mislil. Nadškof ne samo da ni na novo zbral in strnil vojske, ki bo odjezdila pred Jeruzalemska vrata, ampak je še tiste, ki jih je defenzivna Cerkev povezovala, postavil v dvom. In kar je najhujše. S svojo, treba je priznati, markantno pojavo in nastopom, se je dodobra vmešal v boj za mesto metagovorca desnice. Z nadškofom in njegovimi muhami se tako ne ukvarjajo več v levoliberalnem bloku, ampak predvsem prvaki desnice, ki si podajajo kljuko nadškofijskega dvorca, prosijo za podporo, a hkrati, kot je slišati, nenehno negotovo špekulirajo, na "čigavi strani je pravzaprav Bog?". In od razpada pomladne koalicije naprej do predsedniških volitev in volitev v državni svet je dovolj podlage za sum, da je Bog pristranski, da navija za levoliberalno Slovenijo.