Predstavi pa so vendarle dajali močne impulze dobri in nekateri odlični pevci. Najboljša je bila sopranistka Giovanna Casolla kot Leonora. Ima lep in prodoren glas, poln dramske moči, a tudi topline. Na koncu, v znameniti ariji Pace mio Dio ji je v pianissimu že pošla izrazna moč, a to celotnega zelo dobrega vtisa ne spreminja. Leonora je za sopranistke ena najlepših in najtežjih vlog. Baritonist Alexandru Agache kot Don Carlos de Varga je bil markantna pojava, visok, eleganten, pravi vojak visokega rodu. Glas ima prijeten, teman, izrazno gibek, z velikimi akcenti in hkrati dobro igro zelo primeren za to vlogo. Odličen je bil še basist Roberto Scandiuzzi, ki pa ima v areni že precej več pevskih izkušenj. Ima izredno lep bas, temen, močan, poje v dolgih linijah in odmeva v areno tudi v najnižjih tonih. Prave dramske moči sicer v vlogi očeta gvardijana ne pokaže, a je njegov nastop poln dostojanstva in umirjenosti. Tenorist Salvatore Licitra kot don Alvaro odpira vprašanje, zakaj so mladi pevci v areni preveč izpostavljeni. To, da tenoristov ni, vemo, a da morajo peti težke vloge v areni s premalo izkušnjami, zanje ni dobro. Ta opomba sicer daje misliti, kot da je Licitra slab. Ni, ima lep glas, vendar za to vlogo še ne dovolj zrel. Na posameznih mestih mu zmanjka intenzivnosti in lepote fraziranja, igralsko je še neizoblikovan, morda premalo impulziven, skratka z malo odrskega fluida.