Med pevci je bil dominanten ameriški tenorist Neil Shicoff kot Lenski; njegov glas je čist in barvno izenačen, ima močan izraz s sposobnostjo lepih crescendov, ki ne zaidejo v grobost. Njegova ruščina je lepa, igralsko pa doseže vrh v sceni tik pred dvobojem (arija Kuda, kuda, kuda vi udalilis). Lenski tik pred streljanjem pokaže svoj poraz, saj Onjeginu ne more več pogledati v obraz in niti ne ustreli. Žal pa vloga Onjegina v interpretaciji Vasilija Gerella ni imela enakovredne moči, tako da se je zdelo, kot da gre v operi za pomoto, ki je po samovšečnosti obeh moških pripeljala do streljanja. Gerello ni imel niti lepega glasu niti ruskega izraza; na silo je želel biti strasten (na kolenih pred Tatjano) in ponosen (v družbi pred Lenskim). Knez Gremin je bil italijanski basist Roberto Scandiuzzi; markantna figura, rahlo statičen, a močan v izrazu in s prelepim temnim glasom ter začuda jasno rusko dikcijo (vrhunec z arijo Ljubvi vsje vozrasti pokorni). Med ženskami se je odlikovala sopranistka Adrienne Pieczonka kot Tatjana. Njeno približevanje liku je naravno, toplo in vzvišeno, a hkrati plemenito. Glas ima lep, topel in bogat. Raje ostaja pri skromnejši dinamiki, kot ženska, ki čaka na razplet zgodbe. Več dramatičnih potez je pokazala Ruxandra Donose kot Olga, dovolj rusko uglajena in razumevajoča je bila še Nelly Boschkowa kot Filipjevna.