gikov, ki se je udeležilo zadnjega slovesa v Beogradu in v Požarevcu. Oni verjetno še niso pozabili pridevnika Velika. Milošević jim je to obljubil in Slobo je bil njihov bog. Kot sekretar zveze komunistov Jugoslavije, ki bi moral biti zavezan internacionalizmu in ideološko zavračati vse, kar zadeva pojem narodnosti, je v Beogradu in med Srbi ubrano in vestno igral na strune srbonacionalizma prve vrste. “Nihče vas nima pravice tepsti!” je govoril srbskim rojakom na Kosovu in hkrati ukinil avtonomijo, ki jo je (pretežno albanskemu) Kosovu podelil Tito z reformo ustave iz leta 1974. Slobo je nacionalizem Velike Srbije gradil na račun Titove postavke “manj Srbije, več Jugoslavije”. Z nacionalistično zagnanostjo in s svojstvenim sprevračanjem Titovih političnih ukrepov iz sedemdesetih let si je v osemdesetih in v začetku devetdesetih let med Srbi pridobil naziv očeta naroda in s tega mesta izpodrinil prav Tita. Srbi so od prve markantne figure, maršala Tita, opravili hiter preskok na drugo, velikega vodjo Sloba. Predstavljajte si, da bi imeli Srbi svoj Sabotin: le kako bi prevračali kamenje, da bi iz Našega Tita na novo sestavili Naš Slobo. Zanimivo vprašanje. Miloševića ni več. Ostal pa je njegov kult osebnosti, ki je v Srbiji marsikje še kako živ. Kult osebnosti, tako kot velja to za Tita. Kult osebnosti, ki “navadnega” človeka spremeni v politika, predsednika države, velikega vodjo, očeta naroda in pravzaprav boga. Da, temu pojavu pravimo kult osebnosti: gre za iracionalno in emotivno dojemanje tistih družbenih pojavov, ki bi jih mogli državljani sprejemati samo in čisto na ra-