Tudi Cukjatiju v poduk se je otvoritve razstave Vladimirja Braca Mušiča udeležil režiser Mirč Kragelj, ki je še v partizanski uniformi leta 1945 prišel v prostore nad nekdaj nepogrešljivim simbolom Ljubljane, restavracijo Daj dam na Cankarjevi ulici, kjer se je prvič oglasil slovenski nacionalni radio, iz katerega je kasneje vzklila sestrska televizija. Kot izjemno nadarjen režiser se je potem Mirč Kragelj vpisal na igralsko akademijo v Ljubljani, kamor je prihajal predavat tudi legendarni hrvaški gledališčnik Branko Gavella, ki ga je v kiparski plastiki upodobil nezasluženo pozabljeni umetnik Jakob Savinšek (njegovega očeta pisatelja Slavka Savinška so Nemci ubili leta 1944 v Beogradu), ki je živel hitro, kiparil neustavljivo in umrl mlad kot Mozart. In ker je zgodnjo smrt nekako čutil, se ni želel povsem zavezati svoji življenjski ljubezni, igralki in pesnici Mili Kačičevi, neizmerno markantni dami, ki je svoje neizpolnjeno hrepenenje izpovedala v svojih čudovitih pesmih, s spomini na neizživeto ljubezen do Savinška in njunega sina Davida, ki je nesrečno umrl še mlajši od očeta. Za vedno pa je kipar Jakob Savinšek »oživil« svojo sopotnico in dedinjo Milo Kačičevo v kipu za slovensko gledališče neponovljivi igralki.