Cerjakova filmska kariera je relativno skromna in bi bila lahko glede na njegov markanten obraz in pojavo seveda precej večja, toda takšna je usoda slovenskih igralcev, ki se zaradi premalo filmske produkcije ne morejo dokazati tudi kot filmski igralci. Nazadnje smo ga videli v medvojni freski Ljubljana je ljubljena režiserja Matjaža Klopčiča, kjer je igral očeta. Igral je tudi v televizijskih dramah in serijah, na primer v Petih majskih dneh, Primožu Trubarju in Peti hiši na levi. Največjo filmsko priložnost mu je dal režiser Vojko Duletič, ko mu je sredi osemdesetih let zaupal vlogo doktorja Kanteta v filmu Doktor. Vloga je bila izjemno zahtevna, zlasti zaradi verističnega prikazovanja mučenja. Režiser Duletič in kritiki so bili nad Cerjakom navdušeni, a žal potem nikoli več ni dobil nove filmske priložnosti, vredne njegovega talenta.