Sploh še ni opazil. Mlad, a ne preveč, morda 35. Velik, a ne preveč, meter osemdeset, kot jaz v visokih petah in še malo. Atletski, a ne preveč, njegov suknjič zakriva določeno lenobno utrujenost, ki jo pri moškem imenujemo trebušček. A se raje izognem taki kvalifikaciji. Saj je ravno zaradi te pomanjkljivosti še bolj človeški. Je čeden, a ne preveč in zato je še bolj čeden. Ima gladke lase v barvi kostanja in oči v barvi morja in markanten nos in nizko čelo in krasne ustnice. Čvrste. In če si pridna, zagotovo plačajo s poljubom. Zdi se serijski, tak kot vsi moški, ki vstajajo zjutraj ob sedmih in lovijo avtobus ob osmih. A če ga dovolj dolgo opazuješ, njegova kvaliteta raste in raste in raste. A sploh še ni opazil, da sem opazila. In da so opazili drugi. Za mano je namreč ena tistih žensk, ki nikakor ne gredo iz hiše, če se čevlji ne ujemajo s torbico. In vedno jo čakajo trije psi in en mož. In vsi imajo lepa imena. So Gašper, Gaston in Olivija. Moža pa kliče Pikec. In za njo je intelektualka, ki gleda dokumentarce v angleščini in potem vklopi mobilnik in razlaga na glas, kako lepo letijo kanadske gosi. In za njo je eden tistih mladih gospodov, ki ženske deli na punce in babe. In vidi svetlolasko v kratkem krilu in jo že zna uporabljati. In bo uporabil tudi nosnike. Ko bo kupil roquefort. Kot da bi bil nekje na Rue des Archives. Mi pa smo v nakupovalnem centru v Mariboru. In stojimo v vrsti za sir. In vsi vemo o drugem več kot o nas samih. Ker se opazujemo in komuniciramo že dobrih pet minut. In vesela sem, da je pred nami mož, ki ni še nič opazil. Da ga vsi na skrivaj občudujemo. In da je prinesel kvaliteto v vrsto. In da nihče več ne nerga, ker se že dolgo nismo premaknili. Kmalu bo na vrsti in napeto čakamo, da slišimo njegov glas.