Čudež alkimije. Kot bi bilo včeraj, čeprav pred triinštiridesetimi leti. Na naša vrata stolpnice na Viču je pozvonil fin, zadržan gospod ukrivljenega hrbta z debelimi očali na markantnem nosu in rekel: »Poslal me je režiser Žarko Petan iz Drame, ker iščem igralko za svoj celovečerni film Breza .« Ne vem, če sva sploh govorila, bila sem osupla, zbegana, on se je prijazno nasmehnil, rekel, da mi bodo poslali vabilo na poskusno snemanje in šel, ne da bi vstopil v stanovanje, se mi zdi. Sem povedala staršem, da je zvonil nek režiser iz Zagreba in – kako tipično zame! -- pozabila naj.