Mladi dirigent Patrick Davin je dokazal, da se spozna na tovrstno glasbo; z instrumentalnimi in vokalnimi izvajalci (tudi zelo aktivni in razgibani zbor) je ustvaril muzikalno bogato in originalno predstavo. Tenorist Steve Davislim, ki trenutno največ prepeva v Zürichu, se je dobro vživel v vlogo malce naivnega razuzdanca Toma; s svetlim in nežnim tenorjem, ki na potrebnih mestih postane močnejši, in s sproščeno, simpatično igro je dobro oživel tega sodobnega Fausta, ki se nehote zaplete v zvezo s hudičem in ne najde poti iz nje. Markantni lik Nicka Shadowa je pevsko in igralsko vseskozi dosledno izvajal basist David Pittsinger; bil je eleganten, dovolj gosposki in avtoritativen, obenem pa zvijačen in hudoben prava podoba zlodeja v človeški različici. Tudi sopranistka Gabriele Rossmanith se je dobro vživela v vlogo malce naivne, a vseskozi poštene in dobrosrčne Anne; njena pevska izvajanja so bila na solidni ravni. Mezzosopranistka Chariklia Mavropoulou, ki je namesto obolele pevke vskočila v vlogo Turške babnice, ni kvarila povprečja, a tudi ni naredila iz lika vsega, kar ta nudi; bila je bolj smešni objekt kot nesrečno prevarana ženska, ki sta jo v svoje namene izkoristila hudič in razuzdanec. Kar dosti igralskih in pevskih spretnosti je pokazal Jürgen Sacher kot Selem, opazno epizodo pa je podala Renate Spinglec Mother Goose.