Dirigent Andrew Davis je bil imenitni glasbeni vodja predstave, ki očitno uživa v Straussovi ekskluzivni glasbi, saj jo obvladuje v vseh odtenkih in drobnih niansah. Orkester in pevci mu zato dobro sledijo. Dama Kiri Te Kanawa je spet oživila svojo originalno Grofico; če je bila v prvem delu celo nekoliko bleda in zadržana, je v drugem, predvsem v zaključnem monologu, tako pevsko kot igralsko izvedla veliko kreacijo, vredno njenega slovesa. Victor von Halem je bil bolj gosposki La Roche, kot smo sicer vajeni; s prožnim in globokim glasom je podal prav markanten lik. Richard Croft kot mehkejši Flamand in Gerald Finley kot bolj možati Olivier sta uspešno poosebljala dva različna umetnostna pola, medtem ko je Rodney Gilfry prispeval izvirno podobo malce pomehkuženega, polizanega, uživaškega Grofa. Kathryn Harris ni bila le dekorativna, ampak tudi bistra Clairon, ki ve, kaj hoče; tako Bonaventura Bottone in Jennifer Rhys-Davies - pevski par kot Alla Martinkevitch in Michael Hodges - plesni par so izkoristili komične adute svojih vlog in nasmejali občinstvo. Dostojanstveni majordom je bil Henry Waddington, originalni Monsieur Taupe pa Francis Egerton.