Najbolj pa sem jezna nase, ker me čisto vsi prometni znaki, ki spreminjajo potek moje vožnje na poti do naziva “diplomirana”, zanimajo in vlečejo VELIKO bolj kot sam končni cilj. Tako sem kmalu po vikend tečaju šivanja “morala” spraviti v neko definirano obliko še drugi kos blaga, ki sem ga kupila za tečaj, pa ga potem tam nisem uporabila. Cel vikend (od petka popoldan do nedelje popoldan) sem se ukvarjala s šivanjem krila in znova ugotavljala, kako šivanje človeka posrka vase v celoti. To ni samo neko manualno delo sede. Ne. Meni se zdi, da je to predvsem delo glave – ves čas razmišljaš, kako je treba zložiti skupaj posamezne kose blaga, da boš na koncu res dobil želen izdelek. In igranja z mislimi o zlaganju in “kaj pa, če bi to malo drugače” ni nikoli konec. Nikoli. Mogoče kasneje, ko imaš za sabo že nekaj uspešno sešitih zadev, a vseeno sem prepričana, da se vedno znova najde kakšen kroj, ki človeku spet prevetri glavo.