Dočene stvari so stvari na sebi, druge so znak. „Dokler imamo državo-razred, ne moremo imeti urejene družbe,“ je zapisal Gramsci, država pa je „sistematično nasilje enega razreda nad drugim“, po Marxu, saj „meščanski ekonomisti menijo, da je bolje producirati s sodobno policijo kot s pravico pesti, pozabljajo le, da je tudi slednje pravo...“, kadar se govori o prisilnih sredstvih policije. Delavski protesti jeseni, ki so bili prešerni in disciplinirani (orkester brez dirigenta v nasprotju z Negrijevim mišljenjem v Multitudi ne deluje, mi pa nimamo Karajana), so bili uvertura, sedanje dogajanje je verjetno generalka – in kako so prišle stvari tako daleč? Turbokapitalzem, ki se je rodil iz sinov bivših partijskih veljakov in njihovih potomcev, ljudi, ki niso, tako kot tudi njihovi očetje nikoli verjeli v pravi socializem. Socialdemokratske stranke so se, kot vemo, po vsej Evropi poburžoazile, in sprejele logiko kapitalizma med katero je vključeno tudi nenehna stagnacija glavnine prebivalstva, saj ji vedno grozi „rezervna armada delavne sile“ in outsourcanje proizvodnje, krivo pa je napačno razumljeno razmerje med intelektualnim in manualnim delom. Po Gramsciju je tudi vsak fizikalec, do neke mere intelektualec, saj ne moremo ločiti homo faber od homo sapiens, vsako še tako bazično dejanje odseva določeno življenjsko filozofijo, tudi tako, ki se nanaša na metanje rož ali kamenja. Politike po Gramsciju ne moremo ločiti od filozofije, saj je izbira določene politike že odraz določene filozofije življenja.