Sociologija pojmuje kot pripadnike delavskega razreda - besedna zveza, ki ji ideološki prizvok očitamo le v našem okolju, saj tudi druge, nesocialistične ideologije omenjajo razrede kot neke družbene kategorije - manualne ali fizične delavce, je povedal dr. Matej Makarovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Ob tem se poraja dilema, kam prištevati nekatere zaposlene v storitvenih dejavnostih, sicer pa so meje med razredi danes sploh manj jasne kot pred petdesetimi ali stotimi leti, razlaga dr. Makarovič. Teza o izginjanju delavskega razreda je zelo stara, eden prvih, ki jo je jasno formuliral, je bil ugledni ameriški sociolog Daniel Bell s konceptom postindustrijske družbe, v kateri se poudarek, tako v gospodarstvu kot v strukturi prebivalstva, seli iz primarnega in sekundarnega v terciarni in kvartarni sektor. Spremembe, ki so zaznavne tudi v slovenski družbi, so povezane z zmanjšanim povpraševanjem po nizko kvalificiranem manualnem delu, spremlja pa jih tudi spreminjanje strukture prebivalstva. Povpraševanje po manualnem delu usiha že zaradi tehnološkega napredka (enako ali več je mogoče proizvesti z manj delovne sile), pa tudi zaradi globalizacije, v kateri se seli kapital in s tem povpraševanje. Če na svetovnem trgu delovne sile slovenski nekvalificirani delavec konkurira kitajskemu, bo seveda izbran slednji, ker zahteva nižje plačilo in manj pravic. Nizko kvalificirani manualni delavci v razvitem svetu so največji poraženci globalizacije, pri nas pa tudi tranzicije, ugotavlja dr. Makarovič. Delavci v tretjem svetu so seveda tisti, ki pri tem pridobivajo. Toda razmerja med razvitimi in nerazvitimi v svetu niso fiksna, opozarja dr. Makarovič, kaj lahko pride do preboja (kot se je to zgodilo z azijskimi tigri), globalizacija namreč pomeni tekmovanje vsakogar z vsakim.