Jedel sem s tal. Čez vikend sem šel domov. Ker so se težave z uriniranjem nadaljevale, je šla mama v soboto vprašat dežurnega ortopeda, ali je prav, da sem doma, ali bi bilo bolje, če bi se vrnil v bolnico. Povedal ji je, da o meni ne ve ničesar, da me ne pozna in da naj se o težavah posvetuje z mojim osebnim zdravnikom (čez vikend!). Ni pa pozabil vprašati, ali je to fant, ki je med hospitalizacijo želel iti k nekemu alternativcu! Res sem prosil, ali lahko odidem iz bolnišnice za nekaj ur, kajti bil sem naročen pri zdravniku, ki se ukvarja z novo manualno terapijo. Moral sem poskusiti še kaj drugega, saj sem videl, da mi zdravniki ne pomagajo. Moje bolečine pa so postajale čedalje neznosnejše. Samo ležal sem lahko, na trebuhu s podprtim spodnjim delom nog. Tudi sedeti nisem mogel več. Jedel sem večinoma tako (doma), da so mi prinesli hrano v sobo, jo položili na tla, jaz pa sem ležal na trebuhu in zajemal s krožnika. Ko sem se potem v ponedeljek vrnil na oddelek, sem vprašal dr. Sajovica (sobni zdravnik), ali so moje težave z uriniranjem morda posledica uživanja tadola (stranski učinki), saj sem vsak dan vzel več teh tablet, da sem sploh lahko prenašal bolečine, ki niso več popustile. Zasmejal se je in odgovoril, da v dvajsetih letih še ni slišal, da kdo ne bi mogel lulati zaradi tadola. Seveda pa ni niti pomislil, da je vendarle njegova dolžnost, zamisliti se, zakaj fant, kot sem jaz, ne more že nekaj časa normalno urinirati. Seveda sem jim povedal, da tudi veliko potrebo opravljam težko (bil sem močno zaprt in sem potrebo lahko opravljal le z odvajali, svečkami). Ko razmišljam zdaj, ne morem verjeti, da niso v sebi začutili niti malo strokovnega izziva, da bi morda le pojasnili moje bolečine.