e več let se aktivno ukvarjam s pohodništvom, ki se mi zdi super oblika preživljanja prostega časa, saj je zdravo in relativno poceni, ob izpolnitvi zastavljenega cilja pa nudi tudi veliko mero osebnega zadovoljstva. Vsak dopust zaznamuje vsaj nekaj pohodov, v najslabšem primeru sprehodov, in tudi letos je bilo tako. S to razliko, da sem v aktivne počitnice prvič potunkal tudi desetmesečnega sina Natana. Takoj, ko je mali suvereno sedel, kar je pogoj za nošnjo v posebnem nahrbtniku, namenjenem prenašanju otrok, sva z Jano nabavila “mercedesa” v tej branži, ki je bil res žafranasto drag (skoraj 200 evrov), zato pa nudi otroku vso potrebno varnost in udobje, zaščito pred sončno pripeko in dežjem. V njem je tudi dovolj prostora za nekaj kilogramov najnujnejše prtljage (beri: papice, čajček, slinček, plenice, robčki, dodatna oblačila in še cel kup manjših frčkarij in pripomočkov, ki morajo biti malemu vedno na voljo). Natan je bil nad prvimi sprehodi v otroškem nahrbtniku navdušen, česar sva bila z Jano zelo vesela, saj nekaterim otrokom to ni najbolj všeč. Preden sva ga prvič posedla vanj, sva se kar malo bala, da bo tudi z našim malčkom tako. A si predstavljate, da kupite za otroka tako drago opremo, on pa se potem v njem ves čas dere, sitnari in sili v mamino naročje? Najprej smo obdelali nekaj lažjih poti v okolici Nove Gorice, kjer se je nahrbtnik izkazal za res dobro naložbo, v začetku avgusta, ko je nastopil čas za kratek oddih, pa smo se odpravili na prve pohodniške počitnice. V Zreče. Prvenstveno zato, ker je le dobrih deset kilometrov stran Rogla s številni-