Marsikdo bi mi zavidal takšen vsakdanjik. No, vsaj mlade mamice prav gotovo. Mara je namreč tako pridna deklica, da ni pretirano posegla v moj stari vsakdanjik. Ker imam čudovitega moža, lahko počnem skoraj vse, kar sem počela prej. Z Maro greva vsako jutro po svež kruh v bližnjo pekarno. Odkar ima moj sonček za zajtrk sadne kašice, sem tudi sama spremenila svoje prehranjevalne navade. Ker Mara ne poje celega obroka, ostane veliko kašice zame, tako da tudi sama začenjam dan s sadjem. Medtem ko jaz opravljam najnujnejša gospodinjska opravila, se Mara tudi več ur z navdušenjem ukvarja sama s seboj in z vedno večjim številom igračk v svoji stajici. Popoldne pride iz službe očka in prevzame skrb za najmlajšega člana družine Marlis, da gre lahko mamica po svojih opravkih. Štirikrat na teden namreč poučujem standardne, latinskoameriške in družabne plese v zasebni plesni šoli. Omeniti moram, da so otočani presenetljivo navdušeni in zavzeti za ples. Kadar nimam plesnih tečajev, se odpravim v fitnes ali po nakupih. Ker pa mala Mara še vedno pije mamino mleko, je moj čas malce omejen. Drugače se najraje sprehajamo na svežem zraku, ki diši po rožmarinu, oljkah in pomarančevcih. Konec tedna preživimo na plaži, večere pa uživamo v družbi prijateljev in jedeh na žaru. Z možem poskušava Maro prilagoditi najinemu vsakdanjiku in sva očitno edina na otoku, ki vzameva dojenčka povsod s seboj. Tako lahko potrdim, da je kenguru (vreča za dojenčka) imeniten in nepogrešljiv izum. Skratka, trudimo se, da bi bili dnevi, ki jih odštevamo, čim bolj zabavni in nepozabni. Vedno nam ne uspe, a želja je že pol poti proti zastavljenemu cilju.