Bilo je malo pred drugo svetovno vojno... Naša družina (oče, mati in trije sinovi) smo sklenili, da se posvetimo Presvetemu Srcu Jezusovemu. Določenega dne je prišel k nam g. župnik in dekan Matej Rihar, ki je vodil posvetitev. Peli smo in molili... Oče je ustoličil kip Presvetega Srca na častno mesto in izvršili smo posvetitev. Bili smo neizmerno veseli! Začela se je vojna in zasedba Slovenije. Gorenjska je prišla pod nemško oblast, Dolenjska z Ljubljano pa pod italijansko. Moj rojstni kraj je bil v nemški coni. Ni mi bilo več mogoče priti domov iz Ljubljane, kjer sem bil v bogoslovju. - Med tem je moj oče resno zbolel. Ko sem to zvedel, sem si silno želel, da bi ga še enkrat videl in objel. Toda, kako priti domov? Meja je bila strogo zastražena. Nemci so odpeljali, bojše rečeno, izgnali v Srbijo vse duhovnike, učitelje in druge pomembne ljudi. Tudi naša družina bi se morala izseliti, pa so jo pustili zaradi težko obolelega očeta. - Srečal sem se s frančiščanskim patrom Klavdijem, ki je skrivaj hodil na Gorenjsko. Prosil sem ga, če bi mogel obiskati svojega bolnega očeta. Obljubil mi je. Med tem sem se ojunačil in s kolegom semeniščnikom iz Poljanske doline prečkal gozdove in prišel domov. Pot je bila silno tvegana, ker je nemška policija gestapo nadzirala vse prometne ceste. - Oče me je blagoslovil in že sem moral naslednji dan nazaj, kajti Nemci so zasledovali partizane, ki so zažgali lesno tovarno na Duplici. Naslednje jutro se je oglasil pri nas p. Klavdij, maševal v hiši, spovedal in obhajal mojega očeta in mu podelil sv. maziljenje. Štiri ure pozneje, med molitvijo angelskega češčenja opoldne, je moj oče izdihnil. - Kmalu za tem je bil brat Joško vpoklican v nemško vojsko in prebil v njej tri leta, bil ujet in se vrnil srečno domov. Najmlajši brat Franci je moral služiti vojaški rok pod Titovo oblastjo. Malo je manjkalo, da ni bil ustreljen. Jaz sem bil zajet od partizanov na Turjaku in bil odveden v gozd v smrt. Zadnji trenutek sem bil rešen ustrelitve in odpeljan v ječo, od koder sem ušel. Ob mamini smrti leta 1970 smo bili ob njej vsi trije sinovi. Njen zadnji pogled je obtičal na sinu duhovniku... Čudež za čudežem, kot jagode na rožnem vencu! Govorjeno po človeško, bi rekel: “Presveto Srce Jezusovo ’drži besedo’ vsem, ki se mu posvetijo!” Andrej Pogačar