neznosna. Že novembra sva načrtovali izlet po trgovinah, da bi zame poiskali popolno obleko, ki bi jo nosila na valeti. Potem pa je prišla kopica neznanih ljudi in zatrjevala, da je mama umrla. Da je mojo lepo, pogumno mamo zabodel prestrašen fant, ki ni vedel, kako naj drugače pride do njene torbice. V šoli je bilo neznosno. Sošolke in sošolci so se do mene obnašali, kot da sem iz stekla. Izogibali so se resnemu pogovoru z mano in si ves čas šepetali med seboj. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako samo. Oče se je po pogrebu zakopal v delo in doma ga skoraj ni bilo. V glavnem pa so vsi mislili, da sem zaradi tragedije zelo žalostna in so me raje pustili pri miru. Jaz pa sem si želela samo to, da bi me nekdo objel in potolažil, kot je to znala moja mama. A sem se v strahu, da bi me zavrnili, bala komu zaupati. Konec koncev sem imela šele štirinajst let. Zdaj, po treh letih, stvari veliko bolje razumem. Tisti mesec po mamini smrti je bil pravi pekel in iz obupa sem storila veliko neumnost. V življenju nisem videla nikakršnega smisla več. Prijatelji so pozabili name, oče ni imel časa. Bilo me je grozno strah, da se bo spet zgodilo kaj podobnega. Še enega šoka ne bi preživela. Ob pregledovanju mamine omarice sem našla tiste tablete in … Danes sem neskončno hvaležna očetu, da me je pravočasno našel, ter zdravnikom, da so me rešili. Kar sem storila, je bilo grozno. Tega sem se zavedela tisti trenutek, ko sem se prebudila v bolnišnici. Vest me je strašno pekla. Oče je bil ves iz sebe, okrog mene pa so skaka194