Po mamini smrti si je rekla, da je dovolj. “Vedela sem, da sem dosegla skrajno mejo. Tehtnica je pokazala 110 kilogramov. Že prej sem si v glavi postavila mejo 100 kilogramov, prisegla sem si, da ne bom šla čez, potem pa mi je vse skupaj ušlo iz rok. V istem obdobju me je zapustil še fant, vse se je nakopičilo in potrebovala sem nekaj lepega, morala sem si nekaj podariti, novo telo, na primer. K sreči sem imela vedno rada šport in to mi je prišlo zelo prav. Po zdravi pameti sem si predpisala dokaj strogo dieto in začela intenzivno vaditi. Zjutraj sem vstala ob štirih, si dala na noge uteži in šla ven teč s psom. Vsak dan sem zmogla petnajst minut več. Jedla sem juhe in solate, kakšen kos mesa in popila ogromno vode. Vse predpisane diete se mi zdijo nesmiselne: predpisujejo mikroskopske količine dragih jedi, ki ti potem zgnijejo v hladilniku. Vsakdo zase že najbolje ve. Jaz sem si skuhala velik lonec juhe in jo jedla tri dni. Po teku sem šla običajno na vodene vadbe: TNZ, body pump, body attack … V skupini je veliko lažje – ko vsi delajo, moraš tudi ti. Včasih sem šla tudi na 5 zapovrstnih ur aerobike, tudi za tri ure na orbitrek, doma sem dvigovala uteži in vozila sobno kolo. Kadar sem si to lahko privoščila, sem telovadila ves dan. Zvečer sem doma do poznih ur vozila sobno kolo. Fant je zraven mene že davno zaspal, jaz pa sem še kar vozila.”