Bili so dnevi pred več desetletji, ravno pred božičnimi prazniki. Zima je bila precej mrzla, tudi snega je bilo veliko. Tiste dni se je večina pripravljala na domači praznik, na klanje prašičev. Naslednjo zimo po štirinajstem letu mi je mama dejala, naj grem za nekaj dni k teti Ivanki, da bi se vsaj malo seznanila s šivanjem. Teta je bila mamina sestra, daleč naokoli znana kot dobra šivilja. Poleg šivanja je z domačimi tudi kmetovala, zgodaj je vstajala, pomolza krave in nakrmila prašiča; za vse je skrbela. Določila je čas za klanje pred božičem; tiste dni je praznovala svoj rojstni dan in god. Poklicala je mesarja s sosednjega hriba in poleg domačih povabila za še nekaj močnih sosedov, da bi držali prašiča, ki je bil res velik in težak. Mesar ji je obljubil, da bo prišel na klanje že ob štirih zjutraj. Prejšnje popoldne smo pred hišo na široko skidali sneg in vse pripravili: stol, škafe in drugo potrebno. Teta je imela v kuhinji veliko dela. Pred hišo ni bilo elektrike, otroci so bili še majhni, zato je zvečer prosila mene, če bi pri klanju svetila z laterno, da ne bo kakšne katastrofe. Doma smo tudi redili prašiče, vendar pri tem začetnem opravilu v tistih letih še nikoli nisem bila navzoča. Teti sem težko odrekla, zato sem ji z mojo veliko bojaznijo le obljubila, da bom svetila z lanterno. Pripravila jo je, dobro očistila cilinder, vanjo nalila še