Jaz nisem ne opazno majhna kot Griša, ne izjemno velika kot Siemen. Imam največ dvajset peg in poleti skorajda ne porjavim. Prav tako nisem tako pametna in nadarjena kot Griša in ne tako samozavestna in zabavna kot Siemen. Moji lasje niso ne čisto svetli ne svetlordeči, takrat so bili preprosto rjavi in kvečjemu malce uporni in skuštrani. Tudi nobenega inštrumenta ne igram, razen blokflavte, ki smo se jo nekaj časa učili pri glasbenem pouku v osnovni šoli. Še peti ne znam. Kadar poskusim, vse skupaj vedno zveni nekako narobe, saj vsakič zagotovo zgrešim najmanj polovico tona. Edina res lepa stvar na mojem obrazu so bile verjetno moje oči. V osnovni šoli mi je učitelj pri verouku nekoč rekel, da so moje oči take, kakršne naj bi imele vile. In ko sem bila poleti s svojo najboljšo prijateljico Jano v počitniškem taboru, mi je neki nekaj let starejši fant zvečer ob tabornem ognju rekel, kako lepo se mu zdi, da lahko sedi ravno poleg dekleta z najlepšimi očmi. In ob neki drugi priložnosti je mamina angleška prijateljica, ki smo jo obiskali v Londonu, menila, kako lepo je, da je vsaj eden od nas podedoval mamine oči. Tega se prav dobro spomnim. Bila sem stara enajst let in mamina prijateljica se mi je nasmehnila ter izrekla tale stavek: Bilo bi res škoda, če bi te prelepe oči nekega dne izumrle …