“Bil je moj najzvestejši prijatelj in nikoli se ni jezil, če sem prišel pozno domov. Niki je poznal zvok mojega avta, in še preden sem pošteno izstopil, je že veselo mahal z repom. Spomnim se, ko sem ga nekoč šel iskat z drugim avtom, pa se mi sploh ni hotel približati, dokler ga nisem poklical. Ni poznal zvoka avtomobila ... Veliko sva se tudi sprehajala ob Dravi in ob toplih jutrih mi je prišel s smrčkom trkat na okno. Zadnje čase pa je le poležaval. Najprej sem mislil, da je to zaradi mraza, a ko ga niti mamina kuhinja ni zvabila od tam, kjer je ležal, smo vedeli, da je nekaj hudo narobe. Veterinar je ugotovil, da je hudo bolan in da se stanje ne bo izboljšalo. Le še trpel bo. In tako smo se poslovili od našega Nikija. Ni me sram priznati, da so tekle solze,” pravi Ivo Mojzer.