S tradicionalno hrano so se v Dejanovi družini srečevali vsak dan, ker drugega pravzaprav ni bilo in ker srbska hrana že dolgo slovi po zelo okusnih specialitetah, so se večinoma držali kar tega. »Gre za težko, pretežno mesno hrano, ki je tako dobra, da se ji je težko upreti, in nič laže je ni prebaviti. Zdaj, ko sem pa sam svoj glavni kuhar, sem precej tega že zamenjal za bolj uravnoteženo hrano, z več zelenjave ter morskih dobrot. Sicer pa se običajno prepuščam kuharskim sposobnostim drugih mojstrov in mojstric.« V najstniških letih je slovel po svojih palačinkah, a še danes ne ve, ali so bile res tako dobre ali so jih hvalili, zgolj ker jih je edini pekel tako, da jih je veselo metal v zrak, in to precej visoko, posebej kadar si je zaželel malo kuharske pozornosti. »Mojster sem bil tudi za jabolčno pito z `narabutanimi` jabolki, na kar danes nisem več tako zelo ponosen, kot sem recimo na 'kraljevsko' solato, narejeno sredi puščave, in od takrat naprej nama je s prijateljem taka solata osnova vsakega robinzonskega podviga. Poleg tega imam dober smisel za najboljše sadne kupe, za kar pa moram biti posebej motiviran.« Kuharskih knjig se redkokdaj poslužuje. »No, včasih jo pod kaj podložim, sicer pa svoje jedi kar sproti pesnim po občutku in spominu na mamino kuhinjo.« Kadar kuha, se ne zanaša na začimbe, razen kadar gre kaj zelo narobe in je recimo presladko, potem doda še malo soli in upa, da bodo tudi druge rešilne bilke kaj pomagale. Kadar pa je, mu je najpomembnejše, da začimba ne prevlada nad okusom hrane, ampak ga samo neopazno podpre. Ker je zvest samemu sebi in svoje razvade goji že od otroštva naprej, ostaja privržen sladoledu in dobrim sladicam, le da je tiste, ki so videti lepe, zamenjal izključno za okusne in tudi za kvalitetne (brez nepotrebnih packarij), če se le da. »Ena boljših je Tomotova šarlotka ali mavrične palačinke, mamin tiramisu, na žerjavici flambirane banane z natlačenimi koščki črne čokolade ali ravno v tem času zrele sveže mlade češplje v medeni čofti …« navdušeno našteva z blaženim nasmeškom. Kadar ga obiščejo prijatelji, jim običajno postreže s stvarmi, ki jih tudi sam obožuje, kajti drugega ponavadi niti nima. Včasih jih skuša presenetiti z dobro, okusno in kvalitetno mojstrovino, zato glavna dela prepusti glavnemu kuharju ali kuharici. Bolj kot to pa se mu zdi pomemben žlahten izbor povabljencev oz. prijateljev, ki ustvarjajo vzdušje, kjer se zasveti vse, četudi ni zlato. Na splošno mu je všeč, da se tudi moški v kuhinji znajde. »Še posebej da ve, kako priti ven od tam, če se ravno ne mojstrsko zatakne za pečico,« pove z navzgor zavihanimi kotički ustnic in v duhovitem slogu doda: »Smo pa moški mojstri za pomagati iz ozadja, tam pa vedno z veseljem poprimem za delo.« Nikoli pa se ne izogne pripravi zajtrka, saj mu je tovarišica za gospodinjstvo vedno govorila, da mora biti to kraljevski obrok, in tega se poskuša držati. »Torej, skleda narezanega mešanega sadja, svežega ali suhega, oreščki, mleti kokos, med, kosmiči, malo cimeta, ščepec pivskega kvasa, navadni jogurt ali dva in dober tek! Ali polnozrnat kruh, namazan z bakalarjem ter posut s sončničnimi semeni, ali bolje – velik rožnat kaviar na popečenem kruhu, najbolje korenini, in na njem stopljeno maslo ali ...« Ne glede na to, koliko je in kdaj, pa ni imel nikoli težav z odvečnimi kilogrami. »Res je, da se nenehno gibam, mislim pa, da gre pri tem še za božjo kazen in sod brez dna. Pa tako skromno bi lahko živel, če ne bi bil vedno lačen!«