Večino staršev je že kdaj oblil mrzel pot ob misli, da je z otročkom v maminem trebuhu kaj narobe ali da bi se med porodom lahko zgodilo kaj strašnega. To je pristen strah in nima nič opraviti z zaskrbljenostjo. Mnogi smo tudi že občutili strah in nemoč, ko je otrok prvič odšel v vrtec in smo ga prvič v celoti prepustili v oskrbo »tujcem«. Za starše, ki so se navadili biti nepogrešljivi, je prehajanje od občutka popolnega nadzora do neutemeljenega optimizma lahko zelo zahtevna naloga. A v obeh primerih gre za zgled naravnih, pristnih čustev.