Tudi Tinca se ni mogla upreti, da ne bi vsaj del popoldneva mislila na Tima, vendar je bil njen razlog za to popolnoma drugačen. Saj ne, da ji fant ne bi bil simpatičen, nasprotno, bil ji je všeč, a le zato, ker je menila, da mora biti krasen prijatelj, nikakor pa v njem ni videla kaj več kot to. Motilo jo je le, da se ji je zdel tako znan. Imela je občutek, kot da ga od nekod pozna, a ni niti približno vedela, od kod. Prepričevala se je, da to ne more biti mogoče, saj ga še nikoli ni videla. Toda, kaj za vraga jo potem tako moti? To, da v njegovih očeh ni zasledila radovednosti? Kot da bi jih na nek način že vse poznal in o njih vedel vse. Kako, ko jih je vendar prvič videl? Le kako je lahko takoj prepoznal Jureta? Tudi če je res videl njegovo sliko v časopisu, je bil Jure tako spremenjen, da je prav čudno, da nekdo prileti naravnost iz Amerike, butne v njihov razred in se kar takoj zaleti vanj. Ali je morda Tim vnaprej vedel, da bo njegov sošolec? Ja, to bi bilo mogoče, je naposled sklenila Tinca in se nehala ukvarjati z mislimi, za katere je vedela, da je ne bodo pripeljale nikamor. Ostal je le droben občutek nelagodja, ki pa ga je hitro potlačila globoko v notranjost, saj je bilo najmanj, kar si je želela, to, da bi bila podobna svoji mami, ki je bila sumničava do vseh pripadnikov moškega spola le zato, ker se je kot ženska hotela uveljaviti v trdem, neizprosnem svetu, ki mu vladajo moški. Tako je vsaj ona govorila. Tinca si je mnenja hotela ustvarjati sama in maminih nasvetov o tem nikoli ni upoštevala.