Sivolas, vendar še vedno gladkega obraza. Nasmehnil se je. Bila je presenečena. Potem je rekel, če lahko ostane pri njej. Povabila ga je v stanovanje. Mu skuhala čaja. Neprijetno ji je bilo. Že dolgo, kar se je odselila, ni čutila do tega človeka tisto, kar bi morala hči čutiti do očeta. Bil je bolan. Z materjo se že desetletje nista razumela. Zadnja leta je preživel večinoma po bolnišnicah, mati pa je imela druge ljubimce. Vedno se je spraševala, če je oče vedel. Bila je prepričana, da je… Vendar, bil je tako potrpežljiv. Vse je prenesel. Iz sanatorijev se je vračal v domov, od koder so večer pred njegovim prihodom na hitro odšli mamini ljubimci in včasih je potem na polici v kopalnici našel tujo ščetko za britje, pod posteljo tuje nogavice in tuje lase na blazini…. vendar jo je še vedno imel rad, njeno mamo, svojo ženo. Njej, hčerki edinki, pa se je smilil. Človeka, ki se ti smili, ne moreš imeti rad. Ljubezen in usmiljenje sta dve različni, vendar siloviti čustvi. Oče se ti ne sme smiliti, očeta lahko sovražiš ali ljubiš... Usmiljenje ji je šlo na živce. Jezilo jo je, da ni imel toliko moči, da bi pobegnil. Z nerazumno strastjo sta oba njena starša vztrajala v peklu skupnega življenja, kot da sta privezana drug na drugega.