Ko se je tajnica prevrtela nazaj, me je počastil mamin glas, nejevoljen kot vedno, kadar mora govoriti z najino tajnico. To početje tako prezira, da ponavadi kar odloži, ne da bi izustila en sam zlog. “Henry?” je rekla. “Si tam?” Tišina, celih pet sekund. “Ali si tam? Če si, dvigni slušalko. Jaz sem.” Spet premor, potem pa pridušen: “Presneto!” ki mu je sledila jezno položena slušalka. Potem se je oglasila še enkrat. Tokrat brez pozdrava. “Ponovno si me razočaral, Henry. Če si dovolj zdrav, da greš od doma, si tudi dovolj zdrav, da prideš pozdravit svojega očeta. Ne kliči me nazaj. Večino popoldneva me ne bo doma in nočem, da kdo moti tvojega očeta. Ni mu dobro …” Spet je odložila. In ponovno poklicala. “Ni bolan, le izčrpan zaradi selitve … Ne morem vsega postoriti sama, veš …” Vedel sem, da je hotela še nekaj povedati, a ne temu prekletemu aparatu.