Maša je, preden je odgovorila na Lukovo vprašanje, z jezikom močno majala svoj zob. »Ko sem brala knjigo, sem si njega predstavljala kot tebe.« Ko je to odgovorila, je hitro pograbila kozarec, da bi izpila nekaj limonade, vendar je zaradi zadrege z robom kozarca udarila ob zob, ki se je končno vdal. Padel je v limonado in v vodi, ki je bila obarvana rumeno, se je pojavil še rdeč madež. Najprej je bila rdeča pika, ki se je spremenila v kolobar in se kot dim razkadila in izginila, tako da je nekje na dnu kozarca ostal samo še zob. Ta proces sta oba nemo spremljala. Maša je zardela kot kameleon, ki se prilagaja na barve okolja. »Maša!« se je zaslišalo nekje v daljavi. Bila je mama, ki jo je iskala. »Mama me kliče. Moram domov. Verjetno je že kosilo.« Hitro je vstala in stekla v smeri maminega glasu. Ko je odšla, je Luka dvignil njen kozarec in si ogledal vsebino. Potem je z roko segel v limonado in izvlekel Mašin zob. Obrisal ga je s prtičkom in ga spravil v žep lahke poletne srajce, plačal pijačo in se s knjigo pod roko odpravil nazaj v svojo sobo. DVAINTRIDESET BELIH ZA POGUBO Pod menoj se je zvijala kot riba, še bolje, kot glista. Še preden se je povlekla vase, je zažarela v rdečici. Imela je devetnajst let in v življenju jo je vse navduševalo. Kar je prilezlo mimo nje, je pograbila brez premišljanja. Bil sem nekaj bežnega, kot zanimiv primerek kakšne nenavadne žuželke, ki jo je pogled nanjo vznemirjal in kar bo nekoč pustila za seboj. Vendar ji takrat tega ni bilo potrebno razlagati, ker si tega tudi ni želela. Nekoč bo postala čudovita ženska, imela moškega, ki jo bo ljubil, in čudovita mati dveh, treh otrok. Jaz pa bom takrat starec in se bom lahko srečen vračal v čas, ko mi je govorila o tem, kako bova skupaj živela. Rad sem jo dražil s tem. »Vidim, da imaš vse načrte že do popolnosti izdelane, samo nekaj si pozabila.« »Kaj?« Svoje vitko telo je stisnila k meni, tako da se je z brado naslonila na moj prsni koš in se zagledala v moje oči, pri tem pa mi je med noge položila svoje toplo stegno. Čutil sem njene male prsi in ritem njenega dihanja, ki ga je nekoliko otežil njen položaj. »Pozabila si, da bom takrat že starec in boš morala skrbeti zame, ker se bom verjetno podelal v rjuhe. Verjetno bom povsem senilen in mi boš vsak trenutek morala razlagati eno in isto. Nisem si mislil, da vidiš svojo prihodnost v brisanju dreka s starih riti.« »Nehaj! Ne govori.« Z gnusom je skrila svoj obraz v rjuhe. Nekaj časa je zadrževala dih, ki je potem izbruhnil v smeh. »Kaj je tako smešno?« »Predstavljala sem si te, kako se podelaš v rjuhe, potem pa sprašuješ, kdo je to naredil. Ko ti povem, že pozabiš in sprašuješ, če se mi ne zdi, da nekaj smrdi.« Oba sva se nasmejala na moj račun. Njen smeh se mi je zdel vedno prijetno vesel. Ko se je smejala, so se izza rožnatih ustnic pokazali beli zobje, ki so se zaradi sline bleščali. »Veš, kaj se mi vedno podi po glavi?« me je vprašala, ko se nama je smeh nekoliko polegel. »Ne vem, povej.« Nekoliko se je obotavljala. »Vedno razmišljam o tem, da bi mi lahko bil oče.« »Te to vznemirja?« Ni takoj odgovorila. Svoje zobe je pritisnila na mojo roko. Ko je odmaknila glavo, mi je na roki ostal odtis majhnih zob, prekrit z njeno slino. Z roko je šla čez kožo, kjer so začasno nastale udrtinice, kot da bi brala braillovo pisavo.