Domove so obnavljali z lastnimi sredstvi in delom in dosedaj še niso prejeli nobene materialne odškodnine. »Sedaj je predlagan predlog zakona, ki bi nam omogočil vlaganje zahtevkov za odškodnine za materialno odškodnino, ki je priznana kot vojna škoda, in upamo, da ga bo parlament sprejel,« pravi Žmavc in dodatno pojasnjuje, da »so vsi taboriščniki - otroci, ki so delali, že dobili odškodnino za delo. Tisti, ki so bili mlajši in niso bili napoteni na delo, pa niso dobili nobene odškodnine.« Helena Žnidarčič je le stežka povedala: »To smo bili predvsem otroci v starosti od enega do štirih, petih let, ki smo se tudi nahajali v taboriščih. Za nas je skrbel t. i. lagger-führer (vodja taborišča) in vse je bilo odvisno od njega. Nekateri so dajali otrokom tudi pokvarjeno hrano. Vsi od štirinajstih let naprej pa so že morali delati. Jaz nisem dobila nobene odškodnine. Kar sem dobila, je bila odškodnina za mamino delo, ona pa je tudi umrla v Aushcwitzu. V tem koncentracijskem taborišču so umrli tudi mamin brat in očetova sestra, vseh skupaj je tam umrlo pet mojih ožjih sorodnikov. Očeta so mi ustrelili v Starem piskru. Samo en stric je preživel Auschwitz in ta je nato prevzel skrb zame«.