Glave je strnil novomeški LDS, kajti lokalni strankarski šef Adolf Zupan, ki so ga hudo izigrali pri kandidiranju za predsednika uprave Telekoma, je imel za uteho jeseni obljubljeno možnost, da bi postal župan Novega mesta, kar je že od pamtiveka najbolj prestižno mesto na Dolenjskem. Povedano na uho: skoraj enako pomemben je župan Šentjerneja, ki je trenutno izjemno priljubljeni Franc Hudoklin. Leta 1998 je bil izvoljen s podporo SLS, letos pa naj bi ga najverjetneje podprla druga vladna koalicijska stranka. Toda Novemu mestu se je zgodilo, da je še Boštjanu Kovačiču potekel veleposlaniški mandat v Zagrebu, kjer ga je zamenjal (Pahorjeva stranka je dobesedno prisilila Milana Kučana, da ga je imenoval namesto Marjana Šiftarja, generalnega sekretarja kabineta predsednika države) Peter Bekeš, nazadnje veleposlanik v Rimu, ki je imel svojo jadrnico (v njej ima polovično lastništvo) zasidrano v marini Izola. Zdaj pa jo je preselil na privez v zaliv sredi sečoveljskih solin, točno na mesto, kjer bi Hrvatje najraje potegnili mejo s Slovenijo, kar daje upanje, da Peter Bekeš v Zagrebu ne bo popuščal. Zato so Dolenjci sklenili, da bodo jeseni za novomeškega župana kandidirali Boštjana Kovačiča (njegova druga žena doktorica novinarstva Melita Poler je medtem postala docentka in predstojnica katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede), ki po mami Ivi izhaja iz slavne družine Leganov. Mamin brat Jože Legan (bil je direktor Novolesa in nekdaj poslanec) se je oženil z Zlatko Kacin, ki ima slavne brate in sestre (pri Kacinovih je bilo osem otrok in nimajo sorodstvenih povezav z Jelkom Kacinom - sicer pa beseda kacin v judovskem jeziku pomeni oficir). Oče slavne rodbine Kacinovih je bil Dominik (rojen v Idrijskih Krnicah, umrl leta 1971 v Ljubljani), velik borec za pravice Slovencev, ki jih je tlačila italijanska oblast, bil je tigrovec (TIGR je bila ilegalna narodnorevolucionarna organizacija Slovencev in Hrvatov, ki je dala vedeti, da T(rst), I(stra), G(orica), R(eka) niso italijanski) in borec NOB. V partizane je vključil celotno družino, saj je hčerka (rojena 1925) Irma (njen mož Drago Flis je deloval na jugoslovanskih veleposlaništvih v Švici in Avstriji) končala vojno kot kapetanka JLA, čeprav je bila po poklicu igralka in novinarka ter izjemna poznavalka filma (s svojimi prispevki o filmu v Mladini je nesporno predhodnica izvrstnega filmu podložnega Marcela Štefančiča mlajšega). Irmina sestra Milica (Emilija) Kacin se je poročila z isto leto rojenim (1930) Miho Wohinzem, donedavno v državni sekretarski službi na ministrstvu za pravosodje, kjer je bil predsednik komisije za predčasni izpust iz zaporov. Sicer pa velja dr. Milica Kacin Wohinz za daleč največjo poznavalko problematike slovenske manjšine v Italiji, zato so jo nagrajevali z nekdanjimi nagradami Kidričevega sklada in že leta 1979 tudi z redom dela z zlatim vencem. Še bolj slavnega moža je imela četrta hči Nedeljka Kacin (rojena 1932), ki je bila sicer gledališka igralka (tudi v Prešernovem gledališču v Kranju je nastopala) in prevajalka (najbolj nepozaben je njen prevod radijske igre Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo Jeroma K. Jeroma). Poročila se je pri šestintridesetih letih z enajst let starejšim Dušanom Pirjevcem (prvič se je v partizanih poročil z Marjeto Vasič, s katero ima hčerko Alenko, ki je vrhunska animatorka lutk v Lutkovnem gledališču v Ljubljani), s partizanskim imenom Ahac (bil je zelo strog sodnik do napak soborcev in pri obsodbah ni poznal milosti). Pirjevec je bil vodilna osebnost NOB (nosilec spomenice 1941 in odlikovan z redom hrabrosti, redom bratstva in enotnosti in redom zaslug za narod), bil je doktor literarnozgodovinskih znanosti, od septembra 1948 do marca 1949 zaprt v preiskovalnem zaporu, ker je v času najhujše gonje informbiroja za šalo slovenskim visokim politikom sporočil, da je Sovjetska zveza zasedla Jugoslavijo, in še vedno ni prišel na dan seznam tistih, ki so jo od strahu ucvrli na tuje (podoben seznam obstaja tudi ob slovenski osamosvojitveni vojni in ob njem bi čez noč zbledela slava marsikaterega junaka). Dušan Pirjevec je bil urednik tako Ljudske pravice kot Slovenskega poročevalca, strašil je slovenske literate, se na koncu zatekel v strašna filozofiranja in napisal predavanje o svojem Bogu (bog ateistov), ki je razburjalo tudi cerkvene kroge.