Mamin brat Janko je bil direktor železarne na Jesenicah in je poskusil Olgi priskrbeti štipendijo, da bi nadaljevala šolanje v Sloveniji. Tako je leta 1947 prišla v Lesce k stari mami in teti. Stric ji štipendije ni mogel pridobiti, priskrbel pa ji je delo najprej v predelovalnih obratih železarne, nato v upravi. Leta 1948 se je iz Črne gore vrnila v rodne Lesce tudi Olgina mama. Zaradi znanja jezika so Olgo leta 1951 poslali v Beograd, kjer je sklepala posle za železarno. Grenak priokus imajo njeni spomini na tisti čas, saj so jo krivično obsodili in jo, kakor sama pravi, »nahajkali« iz železarne. Tako ni mogla dobiti državne službe in pet let je delala v umetni obrti Višnar, ki še danes izdeluje različne spominke. S kolegico sta z vpreženim osličkom prodajali spominke v okolici. Nato je končno le dobila službo v Verigi v Lescah, najprej v računovodstvu, ker pa je govorila tekoče italijansko in nemško, je do upokojitve leta 1982 delala v uvoznem oddelku. Družine si ni ustvarila, z mamo sta živeli sami.